Zgodovina dresurnega jahanja in kaj dresura sploh je?


Prvi zapisi o pomenu dresurnega jahanja segajo v zlato dobo antične Grčije. Grki so stvaritev konja pripisovali bogu morja Pozeidonu, zato so se jahanju in treningu konj posvečali z vsem spoštovanjem. KSENOFON (okoli 430-354 pr.n.š.), starogrški zgodovinar, filozof in vodja konjenice, je s pomočjo izvajanja dresurnih vaj in likov pripravljal jezdece in konje, da bi se kar najbolje obnesli v času vojne. Dresura, najstarejša konjeniška disciplina, je prvotno torej služila predvsem učinkovitejšemu izpolnjevanju nalog in ukazov v bitkah, saj je hitra in dobro izurjena konjenica imela boljše možnosti za zmago. Ksenofon je bil v mladih letih Sokratov učenec, kar mu je gotovo pomagalo pri spoznavanju konj, njihovih navad in lastnosti.

Razvil je serijo metod in teorij o učenju konja. Mnoge izmed njih so služile kot osnova vsem kasnejšim konjeniškim ekspertom in veljajo še danes (Werner, 1997, Humar, 2005). Ksenofonova knjiga »Umetnost konjarjenja« je bila po dveh tisočletjih uporabe krutih in nasilnih metod treniranja konj revolucionarni dosežek. Ksenofon se je namreč zavzemal za prijazen in nežen način treninga. S svojo analizo metod, teorij in vaj je jahanje prvič v zgodovini povezal z akademsko usmeritvijo (Ramsay, 2003).

250px-Xenophon

Ksenofon – oče dresure

Iz diplomske naloge KONJ IN ČLOVEK – TISOČLETNO SOŽITJE Konjev vpliv na človeško družbo in posameznika, Metka Demšar